Se­de­la je sre­di ru­me­ne­ga pa­šni­ka kme­ti­je Langhús in gle­da­la v fjord. Zla­ti­ce, ki v krat­kem po­let­ju ko­maj uteg­ne­jo zac­ve­te­ti, so tu naj­raz­ko­šnej­še cvet­je. Dol­go­klju­ne pti­ce so z og­la­ša­njem, ki spo­mi­nja na zvo­ke klju­na­ste flav­te, pre­le­ta­le njo in ro­že in fjord in jo sku­ša­le spe­lja­ti stran od ko­maj iz­va­lje­nih mla­di­čev. “Tu sem naj­ra­je. To je moj raj. Tu se za­vem, kako sreč­na sem, ker mi je na­me­nje­no to­li­ko pro­sto­ra in zra­ka in vode. Tu ni no­be­ne utes­nje­no­sti. Kot piv­nik sem, ki bi ved­no zno­va rad po­sr­kal vase vso tu­kajš­njo ču­do­vi­to po­do­bo,“ je sa­nja­vo re­kla v poz­drav. To je Arnt­hruđur Hei­mis­dot­tir (na fotografiji), sta­ra 24 let. Na Langhúsu ži­vi s svo­jim fan­tom Láki­jem, v hi­ši nje­go­vih star­šev. Ima­ta šti­ri­let­ne­ga sina Hei­mir­ja.

Več v tiskani izdaji junijske številke REVIJE O KONJIH. 

Besedilo in foto: Agata Maček