Zadnjič naju je z Durmijem obiskala Petra, njegova prva lastnica. Ona je pravzaprav zaslužna, da je moj konj sploh prišel na svet. Poznala je njegovo mamo, pa njegovo sestro, spremljala njegove otroške norčije in ga naučila veliko tega, kar danes zna. Povedala mi je nekaj podatkov o njegovih zgodnjih letih, o tem, da je družaben, da je vedno imel rad otroke in da je seveda tudi nagajiv. No, to sem itak že vedela.

Najbolj pa mi je bilo všeč to, da je rekla, kako je vesela, da je Durmi pri meni. Da je videti odlično in da se mu vidi, da je srečen. In da nikakor ne kaže svojih let, ampak deluje veliko mlajši. Kakšna radost mi je preplavila srce! Morda je tudi pri konjih tako, da so stari toliko, kolikor se počutijo. In morda je nama namenjenih še veliko čudovitih let skupnega druženja. Kdo bi vedel? A želim si lahko in upanje ostaja. Nisem se pripravljena soočati z izgubo in hvala bogu se mi zaenkrat še ni treba.

Ob zavedanju minljivosti še bolj pridno zbiram spomine, vtiskujem si najine lepe trenutke v srce, da me bodo greli tudi takrat, ko bodo drugačni časi. Preživljam čim več minut, ur in dni z njim, tudi če ga samo gledam pri paši ali se naslanjam na njegov bok in poslušam njegovo dihanje.

Življenje gre res naprej in prav je tako, a nekatera bitja ostajajo z nami za vedno. Tako ali drugače smo povezani z njimi, tudi ko odpovejo vsi merilci časa in prostora. Na pragu poletja vam želim, da bi imel vsak med vami ob sebi in v sebi vsaj eno tako bitje.

Manca Mirnik, odgovorna urednica 

IZ VSEBINE JUNIJSKE ŠTEVILKE:

• Slavnostna akademija v Lipici
  
• Festival konjenikov
• Jessica Bigler - S konji po Evropi
  
• Prevoz jambora v Lipico
  
• KK Grad Rakičan