Razmišljajmo drugače

Moj znanec je že 30 let lovec. Pravzaprav je toliko časa član lovske družine. A niti enkrat še ni prijel za puško. Svoje udejstvovanje vidi kot skrb za naravo, opazovanje divjadi in prijetno druženje s prijatelji. Včasih vzame s sabo v gozd sendvič, čutarico s čajem in fotoaparat, drugič samo sedi sredi gozda in posluša ptice. Hkrati pa je tudi človek, ki ve ogromno o navadah in potrebah posameznih živali, ohranjanju okolja, ekologiji.

Zdi se mi, da je presegel svoja obzorja, in to v tako tradicionalni dejavnosti, kot je lovstvo. Služi mi kot navdih za to, da poskušam tudi jaz presegati svoja obzorja na vseh področjih, od drobnih navad do velikih sprememb. Zato včasih sredi najhujše zime pojem tri lučke ali pa si kanem kapljico kreme za sončenje na obraz, da me njen vonj spomni na poletje. Papir, plastiko in steklo dajem v posebne zabojnike, čeprav je včasih zamudno, in poskušam varčevati z vodo in elektriko, ker mi ni vseeno, kaj bo z našim svetom čez sto let.

Tudi v konjeništvu presegam svoja obzorja. Medtem ko so me včasih učili, da je konj sredstvo za jahanje, ki me mora brezpogojno ubogati, danes vem, da je kompleksno in razmišljujoče bitje, prav tako kot jaz. In presegam misel, da se imam lahko fino samo v njegovem sedlu. Zdaj se z njim večkrat odpravim na sprehod po bližnjem travniku, z njim se igram v jahalnici in mu ustrežem, ko mi z gobčkom pokaže, kje naj ga popraskam. Včasih se ogledujem v njegovih očeh, včasih se naslonim nanj in vdihujem njegov vonj, včasih ga samo gledam, kako je in ob tem zadovoljno prha. Vzamem si čas za nego njegove grive in repa, skrbno mu namažem kopita in se z njim čim več pogovarjam v jeziku, ki ga razumeva samo midva. In moja obzorja se širijo do neslutenih širin, za njimi pa se odpirajo nova, še neodkrita. Ja, življenje je lepo.

IZ VSEBINE FEBRUARSKE ŠTEVILKE:

• Sašo Jere, rejec mini šetlandskih ponijev
• Birgit van der Eijken, dresurna trenerka