Sedmi dan v tednu naj bi bil drugačen od vseh drugih dni v tednu, takrat naj bi se odpočili in se posvetili sebi. Nekdaj so se na deželi strogo ravnali po tem. Nedelja je bila dan počitka in posvetitve, k temu je usmerjalo tudi sveto pismo, v katerem beremo: Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj!

Tistega, ki ni upošteval tega, je čakala kazen. Niko Kuret omenja v zvezi s tem dogodek iz Roža na Koroškem, kjer je šla od ust do ust zgodba o požrešnem kmetu, ki je v nedeljo poslal hlapca kosit, pa ga ta ni ubogal. Zato je šel kmet sam kosit. Komaj pa sedemkrat s koso zamahne, mu šine iz redi velika kača po kosišču kvišku in se mu sedemkrat ovije okrog roke. Ni se je mogel znebiti drugače, kot da je sedem let po božjih potih hodil …

Na deželi so se, tako Kuret, že v soboto popoldan pripravljali na nedeljski dan. Po hišah, gospodarskih poslopjih in na dvoriščih so pometali in grabili, tako da sta bila dvorišče in okolica očiščena in pometena. Ko je pokazala ura četrto, se je oglasil zvon iz farnega stolpa. Marsikje je začelo praznično pritrkavanje oznanjati nedeljo. Takrat so ljudje opustili vse težko delo in postorili le še najnujnejše. V sobotnem večeru so se fantje zbirali na vasi, fantovske pesmi so se razlegale daleč v pozno noč.

Več preberite v 32. številki Kmečkega glasa